Devetnajsto stoletje je bilo priča enemu najbolj strastnih intelektualnih in imperialnih rivalstev v zgodovini: tekmi za odkrivanje, prisvajanje in odvoz spomenikov starega Egipta. Serija Lovci na zaklade faraonov prihaja na Viasat History s prvo sezono, v kateri z dramatičnimi rekonstrukcijami in 3D-vizualizacijami prikazuje obdobje, ko so evropske sile dolino Nila spremenile v sporno območje odkritij, ambicij in neprikritega plenjenja.
Ko se je Evropa zgrnila na Nil
Napoleonova egiptovska kampanja leta 1798 ni le spremenila poteka vojaške zgodovine. Sprožila je tudi celokontinentalno obsedenost s faraonsko civilizacijo. Francoski znanstveniki, ki so spremljali odpravo, so z doslej neznano natančnostjo dokumentirali templje, grobnice in hieroglife ter svoje ugotovitve objavili v monumentalnem Opis Egipta. V nekaj desetletjih so se britanski, francoski, italijanski in nemški agenti odkrito, včasih pa tudi nasilno, potegovali za najbolj zaželene egipčanske starine.
Tanka meja med odkritjem in plenjenjem
Tisto, kar je ločevalo pionirskega egiptologa od plenilca, je bilo pogosto le vprašanje perspektive in pokroviteljstva. Giovanni Belzoni, nekdanji cirkuški močnjak, ki se je preusmeril v lovca na starine, se je z grobimi metodami vsilil v grobnice in za britanskega konzula Henryja Salta prenesel kolosalni doprsni kip Ramzesa II., znanega kot Mlajši Memnon, v Britanski muzej. Medtem pa je Jean-François Champollion, ki je leta 1822 z uporabo Rosettske plošče razvozlal hieroglife, zagovarjal ohranjanje egipčanskih spomenikov, čeprav je tudi sam nekaj eksponatov odnesel v Francijo. Napetost med tema dvema nagonom preveva celotno obdobje.
Konzuli, pobiralci davkov in skrbniki
Auguste Mariette je morda najbolj kompleksna osebnost tistega časa. Ustanovil je egiptovsko službo za starine in muzej, iz katerega je nastal Egipčanski muzej v Kairu, ter tako zaščitil najdišča pred odvozom v tujino, vendar bi njegova lastna izkopavanja po sodobnih merilih veljala za zelo invazivna. Henry Salt, britanski generalni konzul, je odkrito izkoriščal svoj položaj za ustvarjanje zbirk, ki so bile kasneje prodane Britanskemu muzeju in Louvru.
Kako je tekma za starine oblikovala sodobno egiptologijo
Tekmovalna vročica 19. stoletja je poleg svojih uničujočih posledic prinesla tudi resno znanstveno delo. Razvozlava hieroglifov, prve raziskave Doline kraljev in začetki institucionalne arheologije so vsi izvirali iz tega burnega obdobja. Današnje razprave o repatriaciji, vključno s stalnimi prizadevanji Egipta za vrnitev predmetov, ki jih hranijo evropski muzeji, so neposredna posledica odločitev, sprejetih v tem obdobju.
Kje si oddajo lahko ogledate
- Oglejte si na:
- Od ponedeljka do petka
- 2. november 2026 – 9. november 2026
- 22:00 CET
- Oglejte si celoten televizijski program
Pogosta vprašanja: Tekma za starine v Egiptu v 19. stoletju
V: Ali so bili egiptologi iz 19. stoletja v tistem času obravnavani kot znanstveniki ali kot iskalci zakladov?
O: Oboje, odvisno od tega, koga si vprašal. Mnogi so delali kot zastopniki konzulov in zbiralcev, medtem ko so znanstveniki ostro razpravljali o njihovih metodah. Meja med skrbnim izkopavanjem in priložnostnim izkoriščanjem je bila redko jasna.
V: Kaj se je zgodilo s starinami, ki so bile v tem obdobju odnesene iz Egipta?
O: Mnoge so končale v velikih evropskih zbirkah, kot sta Britanski muzej in Louvre, kjer so še danes. Egipt je večkrat pozval k vrnitvi ključnih predmetov, zaradi česar dediščina tega obdobja ostaja v središču pozornosti.